No tags yet.
#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 3: Snežnik / Sviščaki
Poslušam škrebljanje dežja po strehi in počutim se kot na taborjenju v Bohinju, ko sem bil še eMČe. Dež prijetno škreblja, platno je sicer zamenjal pleh, mene pa enako tišči scat in nočem ven, sem pa srečen, ker ne bo jutranje telovadbe. Zdi se mi, da mi nekdo trka po spalki. Nekaj časa poslušam in skušam ugotoviti, kaj bi bilo, potem pogledam in skočim pokonci. Na svoji koži sem se naučil nekaj novega o avtodomih. Če ne zapreš dobro vrat, ti dež namoči spalko.
Danes se je čokolešnik z zmečkano banano, kikirikijevim maslom in vanilijevim mlekom. Ja vem, sliši se narobe, ampak je dobro.
Ne obotavljava se predolgo, kreneva proti Ilirski bistrici in se zelo kmalu ustaviva pod krošnjami akacij. Takoj je jasno, kaj se bo jedlo za večerjo in vrečka se hitro napolni z belimi cvetovi.
V Ilirski Bistrici se ustaviva v Parku Seventeen, ta lokal poznam, ker smo tam že imeli stand-up komedijo. Sicer jaz nikoli nisem prišel do tja, so pa tam nastopali moji komiki kar nekajkrat in vedno je bilo fajn. Urediva si pisarno v kotu in dobim sporočilo na FB od taborniškega prijatelja.
Gašper Rupnik – Gušter: Snežnik danes?
Jaz: ja, ob 16h. Prideš?
G: Ja
T: Kje si?
G: Za tabo.
Obrnem se in Gušter sedi dve mizi za mano ... Prisedem in pade debata. On gre sider na Snežnik že zdaj, ker se mora malo prečistit in popoldan nima časa, ampak sem ga vseeno vesel. Odide in plača prvo rundo. Za projekt :)
Pride šef lokala: “Vidva sta se pa kar lepo priklopila. Ooooo, ti si Tešky. Čakaj danes greš na Snežnik. V tem vremenu, jao.” Medtem se je zunaj uscalo kot iz škafa, Gušterja bo namočilo do kosti, midva še vedno upava na najboljše in na vsaj zmeren obisk. Počasi bi se morala premaknit, ampak ne gre brez runde, če poznaš šefa. Verjetno bi šlo težje brez alkohola, pa sem se izgovoril na projekt in mi športniki pa te fore ... Hišna limonada je bila slastna.
Zaženeva Balkan Campers Jerryja in se premakneva se proti Sviščakom, kjer je danes start in cilj pohoda, v koči pa na koncu še nastop. Oskrbnica je presenečena, iza lepo zakurjene peči zaslišim neko brundanje. Gušter naju pred odhodom povabi še na en čaj. Ne zavrneva, malo se bova pogrela pred odhodom in počakala na pohodnike. Eden je že krenil proti vrhu, je bil prezgoden, ker ni vedel, kdaj je točno start. Ne pričakujem jih veliko, ker je dež ravnokar ponehal, oskrbnica pa pravi, da sem itak noben ne bo prišel.
Štart je napovedan za ob 16h in počasi se skobacava do kombija, kjer se je treba še preobleč v športna oblačila. Danes bodo to dolge pajkice inov8, ki so malo bolj tople, čez uradno majico projekta pa bom zagotovo navlekel še kaj. Ne, spodaj bom dal dolgo majico in še rokavčnike. Al bi dal še kaj. Mogoče tale craftov brezrokavnik in en anorak za sabo ... Aja, pa nogavice moram še preobut. In buff kapa gre na glavo, ker bo sigurno pihalo ... Zakleneva avto in nikjer telefona. Najdem. Zakleneva avto in pogrešam energijske ploščice. Tako dolgo se obiram, da se pripelje avtomobil iz katerega izstopita Mirjam in Igor. Zamujata zaradi kolone na cesti, pravita da je izgledalo, kot da gredo vsi na Snežnik. Žal ne.
16:20 zares štartamo. Četverica nabritih osebkov gre proti vrhu, urežemo kar lep tempo. Po 20 minut hoje srečamo pohodnika, ki je startal že nekaj časa nazaj, obljubi, da nas bo počaka v koči. Obljubim mu eno Laško, da potrdim čakanje. Čeprav gremo precej hitro, se ne zadihamo kaj dosti, saj smo na kupu tapravi. Vmes vesčas klepetamo in čas še hitreje mineva. Pot navzgor je vedno lepša, oblaki se umikajo in ko pridemo do vrha, je že povsem jasno, na nas začne sijati toplo sonce. Uro 35, nas obvesti Igor, čeprav ta podatek danes nikomur zares ne pomeni kaj dosti. Na vrhu precej piha, zato se ne zadržujemo predolgo, na hitro poslikamo razgled, par cvetic in seveda posnamemo skok, potem pa gremo v dolino.
Na poti dvakrat srečamo zanimivo povabilo. Ker do koče na Snežniku ne moreš s prevoznim sredstvom, lahko pomagaš oskrbnikom tako, da jim odneseš drva na vrh. Na to me je že prej opozoril Gušter in sem se pripravil. V nahrbtniku je bilo dobolj prostora za 3 polena in z veseljem jih odnesem na vrh. Prav nič me ni bolelo v nahrbtniku, nekomu pa sem pomagal pogreti mrzlo noč na vrhu.
Vesel sem, da na celotni poti danes srečam samo eno ovitek od bombona, morda se je komu res izmuznil in tudi ta ni bil odvržen nalašč. Na Snežnik torej hodijo pravi, osveščeni hribolazci. Hvala, ker ohranjate naravo čisto.
Z Boštjanom se dogovoriva, da za potrebe posnetka odhitim malo naprej, on pa me z vrha posname. Nisva sicer dobro definirala, kje z vrha in kje točno naj hodim po potki in ko pridem do le te, se obrnem navzgor in začnem mahati s palicami, da me opazi. Oseba na vrhu v modri jakni se ne odziva, zato nadaljujem z mahanjem. Kmalu pomaha nazaj in to je to. Z gibi ga sprašujem, če naj grem gor ali dol in ni odgovora. Meni je čudno, kako je šele moralo bit čudno tipu na vrhu. Ugotovim namreč, da Boštjan stoji malo nižje in izven mojega vidnega polja in mi maha nazaj že cel ta čas.
Spustimo se navzdol proti koči in vmes slikamo prelep razgled.
Kmalu srečamo Katjo, ki je razumela, da je nastop zgoraj in lovi uro. Ujame nas spodaj v koči sred i nastopa, tudi njej ponudimo pivo. Kaja in Šumi sta s Saro že nekaj časa na Sviščakih, pojemo en “šdrudel”, Boštjan ga ne, ker misli, da bo to dodaten strošek za akcijo. Vendar prijazna oskrbnica noče slišat za plačilo, za kar se ji lepo zahvalimo. 4 gledalci niso premalo, nasmejimo jih. Nastop prekineta 2 Avstralca, fant in punca, ki imata namen prehodit slovensko transferzalo. Izkaže se, da ima on modro jakno in najprej se nasmejimo mojemu mahanju. Ker sta uletela sredi standup nastopa, izvedem eno šalo v angleščini, da bosta imela kaj od tega in jima razložim celotno zgodbo projekta. Odobravajoče prikimata in se zatopita v preverjanje poti naslednjega dne. Na koncu jima še podarim majici Gremo v hribe in čeprav verjetno nimata dosti praznega prostora v nahrbtnikih, zgledata zadovoljna. Naj gre glas o projektu okoli sveta.
Ker postaja prekleto mraz, se odločimo, da gremo čimprej v dolino. Pri kombiju se nama pridružita Katarina in Roger in imamo u izi piknik. No, midva jeva, onadva samo spijeta pivo. Tokrat kuham jaz, pripravim akacijeve cvetove v testu, ki mu dodam malo ananasovega malta, ker nimam mineralne vode, piva pa pač ne pijem. Nov recept se izkaže za precej zanimivo kombinacijo. Naredim še ogromno solato z motovilcem in jajci, da vneseva vase malo proteinov. Katarina in Roger kmalu odideta in pred spanjem paše doooolg telefonski pogovor.
Mogoče tokrat ne bo zamakalo.
Se vidimo ob 17h v Predmeji in krenemo proti Čavnu.