No tags yet.
#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 9: Planinska koča na Gospincu = Rozka na Krvavcu
Hecno je bilo vstat na Muljavi in si pripravit zajtrk doma. Dolgo časa sem se obotavljal, če naj se sploh odpravim v to smer in šele pozno ponoči legel na kavč. Tako, za par minut. No, postelja je ostala nedotaknjena.
Zmetal sem stvari iz kombija in jih pospravil nazaj, dve majici sem pustil doma, ostale stvari so tako bile oprane in jih bom mogoče potreboval. Prepričan sem, da imam čisto preveč stvari, ampak bolje bit pripravljen na nekaj, kar se ne bo zgodilo, kot nepripravljen na karkoli.
V Vevčah prevzamem nove majice, ki so jih v tiskarni Gajcom res expresno hitro potiskali, da jih bomo imeli lahko že danes na dogodku. Privoščim si kosilo v Govindi z Niko, čeprav je čas res kratko odmerjen. Vseeno paše odlična kuhinja.
Poberem Boštjana in oddrviva proti zbirnemu mestu pod Krvavcem. Danes sva točna in seveda prva, ampak kmalu za nama pride prvi pohodnik s psičkom. Tale nam bo verjetno dajal tempo danes, si mislim, ko gledam njegove kratke nožice, ampak nas ni prav nič oviral kasneje.
Pripelje se eden od organizatorjev Kranjske zimske tekaške lige Janez in skoči iz avta, tukaj pa je tudi že Tone, ki me vedno preseneti s svojo hitrostjo, svojemu trebuščku navkljub. Matjaž in Gal prideta danes za nami, pravita, da nas bosta ujela nekje na sredini. Verjetno nista pričakovala, da bodo danes na progi same rakete in ne bosta imela lahkega dela nas ujet.
Par minut smo še počakali, potem pa se pognali v hrib. Danes smo ga res žgali do vrha, nihče ni hotel biti tisti, zaradi katerega bomo upočasnili tempo. Nismo sicer tekli, ampak vseeno res hitro hodili in parim postankom za slikanje rožic, smo bili v uri 10 na cilju pri Roziki, kjer nas je že čakalo par ljudi.
Iz doline smo sicer še gledali precej v meglo, ko smo prišli do Koče na Gospincu, se je ta razkadila in le še vrh Zvoha je bil skrit v tančici. Vzpon je bil res lep, na momente sicer precej blaten in drseč, tudi kamni so precej drseli od megle in dopoldanskega dežja, ampak nas to ni ustavilo.
V trenutku, ko slečem majico in pripravljam svežo, se za nami prikadita Matjaž in Gal in me zvabita na dodaten vzpon proti hotelu. Nikoli mi ni treba dvakrat rečt, ko gre za dodatne vzpone in že se poženemo v strmino. Naredimo selfija in prečimo do plaže, nato pa se spustimo nazaj do Rozke.
Ravno se pripravimo za skok, ko iz doline prisopiha še Pevc. Danes ne nastopa, je pa vseeno prišel na vrh, da si nabere točke v knjižici. Bravo komiki pohodniki.
Ob 19h je na pred pečjo malce več ljudi, prišlo je še par domačinov s Krvavca, ki so z veseljem prisluhnili našemu programu. Šumi je spet odlično začel, imel je par novih šal, ki so šle odlično.
Jan se je razveselil, da v publiki ni otrok in bo končno lahko izvedel svoj repertuar brez olepšav in cenzure.
Jaz sem kombiniral neke šale, ki jih različni ljudje v publiki niso slišali prevečkrat, letos vsaj zaenkrat med potjo še ni nastalo toliko šal, kot lani pri teku. Zgleda rabim Oskarja, da naredi kakšno zame.
Ekipa je bila navdušena, z veseljem bi nas še zadržali v koči, mi pa smo se na hitro pripravili, poslovili od oskrbnika, se mu lepo zahvalili, da je danes kar dvakrat odprl kočo za nas in planili v dolino.
Tudi navzdol smo se pognali, ko da se nam kam mudi. Na glavo sem si pritrdil čelno svetilko, ker sem bil prepričan, da nas bo ujela tema, ampak je vse do podna nisem potreboval. Užitek je bil dobesedno leteti navzdol po strmini, me pa gleženj zdaj malo peče od vsega tega. Verjetno bi kdo rekel, da sem malce pretiraval, ampak če je tako fajn. Spodaj sem počakal na vse ostale, Boštjan se je pripeljal s komiki nin Saro, da ga ne bomo čisto prekurili. Z vso to opremo dela veliko več od mene, ampak ga nikoli noben ne pohvali. Evo zdej ga jaz.
Vrnili smo se v Ljubljano, in z Boštjanom sva se zapeljala do Katarine, ki je obljubljala večerjo. Jedli smo tortilje po gansko in nekaj časa sem rabil, da sem besedo pogansko v svoji glavi zapisla kot dve besedi. Res me je zanimalo, kakšne so poganske tortilje. Bo treba poskusit enkrat drugič, tele ganske so bile odlične. Ej Boštjan, pozabla sva snemat ... v tortiljah in solati je bila zelenjava iz Permakulturnega inštituta Maribor.
Ne povem, kam sem šel spat, da Katarina in Boštjan ne bosta vedela ...
Se vidimov Kranjskem Raku danes ob 17h.in jo pičimo na Malo Planino. Jaz grem malo obujat spomine na otroštvo v Domžalskem domu. Na vrhu smo ob 19h! Z nami bosta od začetka do konca tudi Stefan Šumanac– Šumi in Lucija Ćirović... super bo