No tags yet.
#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 30: Valvasorjev dom pod Stolom
Pred odhodom od doma smo se malo povalčkali, kar je bilo precej zabavno početje, saj je zdaj res že vsaka mišica razbolela.
Nazadne sem bil na Valvazorjevi koči, ko se je ekipa preganjala gor pa dol 24 ur. Na tekmi 24 ur Valvasorja, kjer je s 26 vzponi zmagal Miha Vidali. Takrat nisem šel tekmovat, ker sem 3 dni pred tem hodil po stopnicah kristalne palače 24ur z Bebo Ščap in zbiral denar za otroke iz pediatrične klinike. Fantje in dekleta so zgledali precej utrujeni, verjetno ker smo z Donno in Galom tja prišli v zadnjih urah in pri njihovih zadnjih vzponih. Že takrat sem vseeno začutil željo, da se v prihodnje na kaki od naslednjih 24 urnih vzponih preizkusim.
Danes smo štartali v kar kislem vremenu, ampak na srečo dež pri vzponu ni padal. Pridružila se nam je Katarina presenetili pa sta me tudi Maruša in kolegica iz botrstva ki sta mi prinesli lepo lutko, spremljevalca današnje poti, oblekle pa sta me tudi v uradno botrsko majico.
Odločil sem se da lutki dam ime Luka ker je tako ime največ fantom iz botrstva in ker Luka lahko hitro postane tudi lucky Luke, se bom pa zdaj še toliko bolj trudil za vse njih in pa seveda tudi ostale otroke iz projekta botrstvo.
Maruša in kolegica sta štartali malo pred nami, mi pa smo se še kar obotavljajo okoli kombija, tako da smo uraden štart malce zamudili. Kasneje je za nami pritekel triatlonec in ultramaratonec Matevž Slapničar in nas ujel na vrhu.
V koči je bilo že kar nekaj ljudi, nekateri so pravkar prihajali. Takoj sem naročil topel štrudelj, ker se spomnim da je ta bil na Valvasorjevi tekmi takrat zelo dober. Spomnil sem se da mi je takrat natakarica postregla ta topli zavitek, čeprav je bilo v resnici naročeno, da si ga vsak obiskovalec mora sam iskat na šank, ker je bila gneča na cilju tako velika. Mašo sem si zapomnil kot zelo prijazno osebo.
Vzpon na Valvasorjevo kočo ni bil niti kaj posebej težek niti kaj posebej lahek, smo pa bili na vrhu že v kakih 40 minutah in hitro nabrali ekipo za skok, saj je zgledalo, da bo začelo deževat. Vreme za vzpone je sicer verjetno še najboljše, veliko boljše kot če bi na nas žgalo vroče sonce, vendar se pozna na obiskih, ker je napoved slaba in ker vedno imamo vsaj nevihto.
Z nastopom je pričel Šumi. Pred tem je šel do ljudi in jih prosil, če se lahko vsi presedjo na eno stran sobe, da ne bi imeli podobnih pogojev za nastop, kot smo jih imeli včeraj. Bilo je super.
Kaja je nastopila za njim in tudi ona je imela dober nastop.
Ljudje so se smejali in bili zadovoljni, ko sem prišel na oder. Precej lažje je, če so ljudje ogreti, pa tudi iz dneva v dan mi gre lažje z nastopi, zdaj ko smo že proti koncu, sem čisto zverziran.
V publiki je bilo veliko tekačev, že Šumi se je obregnil ob Mašo in fanta, ki nista hotela priznat, da je med njima kaj, tudi meni se je zdelo, da malce preveč rine vanju za prijatelja, pa sem ga opozoril na to da za brata in sestro je to malce preveč. Precej skupaj sta sedela in se nasmihala drug drugemu, zgledala sta kot tak luškan nagajiv najstniški parček.
Tudi po nastopu, ko sem že odhajal iz koče proti dolini, sem se ustavil pri njuni mizi in s oskrbnikom smo se malce pohecali in nasmejali. Oskrbnik me je povabil na 24 ur valvasorja v novembru in povedal sem, da sem že prej razmišljal o tem in da se skoraj zagotovo vidimo. Pokazal mi je listo rezultatov zadnje tekme, ki visi pod šankom in zdi se mi, da bi lahko pariral celo najboljši trojici in to me dodatno motivira.
Nato smo šli triatlonec Matevž, Katarina in jaz v lahkotnem teku proti dolini. Dež je medtem že malce pojenjal in v gozduse ga praktično ni čutilo, do spodaj pa je pojenjal in na odprtem je bilo spet suho.
Prišli smo v čredo konj in pobožal sem prvega in potem so se še vsi ostali približali, da bi še njih vsakega malce počohal po glavi.
Z avtom spet nazaj do Monike in še ena noč v postelji s pravim tušom in solato z vrta. Hvala mami za pripravo le te, z veseljem sva jo pomlatila. In pisanje ...
