No tags yet.
Tek po Jugoslaviji, #DAN_3 od Starega Hrasta do Paraćina
Noč je nemirna, okoli nas se parking spremeni v gradbišče, preprodajo sadja in zelenjave in še marsičesa drugega, glede na deklice, ki jih opazimo zjutraj odhajat iz motela, očitno na tem mestu kamionarji dobijo tudi usluge najstarejše obrti. Vseeno se zbudimo zgodaj, dež, ki je ponoči prasketal po kombiju je ponehal in skozi očiščeni zrak nas grejejo topli sončni žarki. Za zajtrk so kosmiči namočeni v vroči vodi preko noči in preliti z jogurtom za okus, zdaj bi moral samo še spit en redbull za energijo in bom letel … letel … do prvega WCja :D
Premaknemo se na izhodiščno točko in tek se začne z rahlimi bolečinami v spodnjem delu nog, nič takega, kar bi me lahko ustavilo …
S Simonom greva skupaj prvih 21, začneva zelo hitro in v pretežno ravninskem delu drživa tempo 5:10 - 5:20. Vem, da bi moral počasneje, ampak trenutno paše točno tako. Opazujeva zanimive klopce ob poti, na momente imam občutek, da je to edina stvar, ki ji tukajšnji domačini posvečajo pozornost.
In venčki, venčki so povsod. Nimam pojma kaj pomenijo, verjetno so povezani s pravoslavno veliko nočjo, to se mi zdi logično, ampak povezave v resnici ne poznam, tako da bi lahko bilo tudi čisto kaj drugega. Mogoče pa na tej poti skozi Srbijo zberem pogum in nekoga vprašam ...
Greva dalje in na prvi okrepčevalnici sva popolnoma sveža, zato se ne ustavljava dosti časa. Mojo pozornost pritegnejo ovce na desni in ko sežem po fotoaparatu, me zapeče v levem kolenu. Moram se ustavit, vsak naslednji korak je boleč. Nekako priskakljam do stebra in raztegnem nogo v vse strani, potem pa nadaljujeva. Kot je prišla, bolečina tudi izgine.
Spet je levo in desno veliko akacijevih dreves in bezgovih grmov in danes ne bom ponovil napake in samo razmišljal o njih. Jutri imamo zajtrk, samooskrbni zajtrk. Zapodim se v drevo in naberem prvih nekaj cvetov. Ostale bodo kasneje nabrali člani ekipe ...
Vsakega mora biti pol, bezeg mi je morda malce slajši, ampak po preveliki količini zna bolet glava ...
Na točno 21km me Simon zapusti in pred mano je še skoraj 30 kilometrov, ki jih bom oddelal sam. Tempo spustim na 6 in zadovoljno nadaljujem.
Le nekaj 100 metrov za tem se cesta prvič začne dvigovat in očitno ima Simon nek dar za prepoznavanje klancev, saj se vedno umakne, ko pride do njih. Na srečo je na vrhu prvega vzpona še ena zanimiva klopca, popolnoma identična prejšnji, ampak tokrat jo izkoristim.
Od tu dalje se pozna, da sva zjutraj vlekla malo prehitro. In grizenje v klanec mi prav nič ne paše. Posebej ker je klanec ... doooolg klanec.
Hiše so se precej razredčile, cesta pa zožala in na najbolj ozkem delu je kar naenkrat pridrvela mimo kolona navijačev. Rdeče bele zastave in dvignjeni trije prsti v zrak, glasno navijanje in dretje. Najbolje, da še jaz dvignem 3 prste v zrak in smo že prijatelji :)
Ekipa me čaka na vrhu hriba in so malce prestrašeni, ker me ni bilo toliko časa. Razlog je bil seveda klanec, Fiko pa je napletel cel kup scenarijev, od tega, kako so me navijači prebutali na poti, do tega kako me je našel lastnik bezgovih grmov in mi isprašil rit :D Jaz sem že pošteno utrujen in mi ni za take zgodbe, pojem banano in energijsko ploščico, spijem velik količine in grem dalje. Navzdol bi moralo it hitreje, ampak ne gre pa tako hitro kot bi si želel.
V mestu grem čez zeleno in s strani prileti ata v malem sivem avtomobilu. Očala kot podni od pivske steklenice, glava na volanu, zraven njega pa dve ženski ki se dereta nanj, da itak ne more biti skoncentriran. Ni videl ne mene, ne semaforja, še dobro, da sem to na teh cestah predvidel in se ustavil, preden je bilo prepozno. Seveda sem v njegovi glavi bil kriv jaz.
Cilj poti je na parkingu ob cesti, zvrnem se na stol in namočim noge v morje ... Hladna voda gre po telesu vse do glave in mučni trenutki na vrhu hriba so pozabljeni. Hrana in masaža, ki jo posnamejo mimovozeči, sigurno smo že na youtubu :)
